Sulawesi 1

...
Kot receno,1. avg zjutraj odletiva v Makassar,prestolnico severnega otoka Sulawesi. Znamenitosti (Fort Roterdam-utrdba pri pristaniscu/pred 500 leti so tod pluli Nizozemci) sva si tistega dne vecinoma pogledala, ko se precesava mesto ugotoviva, da prestolnica razen stevilnih bank,mega trgovskih centrov,restavracij itd. ne ponuja nicesar spektakularnega. Zato se istega vecera z nocnim busom odpotujeva severno, proti pokrajini Tana Toraji.V Makassarju tako kot po vseh glavnih mestih vseh indonezijskih otokov vozijo t.i. Bemo vozila.To so majhni kombiji, ki te za 40 bivsih Tolarjev pripeljejo kakorkoli v mestu. Ob 9 zvecer se z Bemotom peljeva proti avtobusni,nakar sofer(18 letni mulc) kar nekje ustavi,se zamenja z enim kolegom,se trije njihovi noter in gremo naprej.Sva vedla da neki ni prou,je vozu kr po svoje.Bol mu pravma da je narobe in da sva pozna oni pa nc.In nakonc kr nekje hocjo "mal" vec dnarja.Receva fuck off fantje,tkole se pa negremo.Se par besed gor dol in pol sva sla s taxijem in ujameva bus za 5 min.
10 ur voznje,zjutri ob 6 prispemo v Rantepao,mesto v Toraji.Ko najdeva hotel,srecava enga lokalca,k obvlada par tujih jezikov in nama pove,da ce hocma naju lahk pele na tradicionaln pogreb. Ja,sej zato sva prsla,to hocma vidt!Ampak kr direkt,nenaspana,se odpravmo v tradicionalno vas v Toraji.In naslednje zasluzi nov odstavek:
(to,kar sva videla je resnicno tezko opisat)
Tukaj gre samo za zivljenje in smrt.Dobesedno.Zivljenje in smrt v Tani Toraji sta edino,kar za te ljudi obstaja.V mestu kupimo 4 kg riza, kot darilo za druzino,ker je navada,da vsak prispeli nekaj prinese.Ceremonijo majo kar doma,truplo pokojnika pa hranijo tudi do 2 meseca v krsti doma,dokler ni vse pripravljeno..In potem zgradijio skoz naokol svojga poslopja take zacasne kolibe iz bambusa,da se ma folk kam usedet k pride.Zadeva je ogromnih razseznosti,tud do 1000 ljudi pride na "festo". Ja,za njih je to drugace.In vse zivali,ki so bile od gospodarja zakoljejo,ker morajo po njihovem verovanju slediti..Tukaj nimajo krav,ampak bivole.In potem vsaka druzina,ki je prisla je prinsla svinjo..Blo je ziher ene 40 svinj,zvezanih na bambusove kole,tko,da so jih prnesli na ramah..In zenske pol kuhajo hrano..Pred nasimi ocmi so zaklal bivola in ga olupli..Pa svinje,kr noz pod reba,ene so kr z dlako mrtve vrgli na ogenj,da so se spekli..zgledal je precej divje..Aja,btw 70% folka tle je kot hrano psa.Smo se posedli tam nekje ob robu,z Jocotom sva se hitr zbudila k sva vidla to klanje..ampak kle so taki obicaji..To je res tista DIVJINA. In pokojnik odnese s sabo v grob vse premozenje(prstane in to),namesto v zemljo pa klesajo v skalo luknjo in pol je notr cela rodbina,trugo pa pol polozijo notr.To klesanje vzame cca 5 mesecev.Pol kasnej naju je pelu,da sva se vidla visece truge,iz skale vn na lesenih podestih.Tam so moski plesal v krogu,zenske so prisle v eni koloni in so nardile krog..to traja potem cel dan.Eni celo prespijo ker so iz daljnih krajev.Uglavnem podrobnosti je malo morje,prevec da vse napisem.Pa se zdej me kr strese k se spomnem..Zanimivost v teh krajih so tudi njihove tradicionalne hise..na lesenih stebrih lesena pravokotna hiska,pokrita s bambusom,na obeh koncih pa streha zavita navzgor,kot pri ladiji.
Naslednji dan smo zjutraj odsli na mestni sejem,kjer pridejo ljudje iz okoliskih hribov in vasi in prodajajo vse mogoce..res neki za vidt..kot pri nas v casu nasih starih starsev..Ker je ta pokrajina blizu ekvatorja,tu rastejo stevilne zacimbe in sadje(sploh si nism predstavlu kako zgleda recimo kakav(ovec) al pa kava (grm), pa poper.....) vse to smo vidl rast ko smo sli naslednja dva dni hodit po okoliski pokrajini.folk na marketu prodaja tisto pravo domaco kavo (ki je resnicno dobra),tobak, ribe,lesene umetnine k rezbarjo,skratka se pa jos..Pa chili je najmanjsi na svetu,kuri pa peklensko.In milijon enih zelisc in trav,ki so jim v vasi edino zdravilo.Tko hodmo pa rece najin vodic,evo tale list pa oni prezvecjo in s tem si umijejo zobe.Al pa,evo od tega grma list je dobr za zelodcne tezave.Tam pr eni hisi je odtrgu eno travo,in spodi je disala kt limona.Res,natavni ekstrat.Nasledn dan smo si ogledal,kot oni pravjo, spektakularno panoramo.Hodl smo cez rizeva polja in gledal folk kako dela..zelo zanimivo.Riza pa neomejeno.To je vse kar majo.Cela druzina sodeluje,in pol ga susijo..Ko gres cez vasi in te otroci zagledajo takoj prnorijo k potki in recejo "gula gula",kar pomeni bombon.Je vzel nas lokalac u mestu dol 4 svincnike.Pa k jih je dal otroku si res vidu tisto sreco,en bogi svincnik.Sole so tle bl boge,res pa je da majo vsi otroci,ki hodjo v solo,uniforme.Vsi sploh ne hodjo,ker nimajo kesa ker morjo placat.Ja,vsi otroci nimajo te srece,da se ucijo.Zelo bi se radi,vendar ni dnarja.Na mesec pride cca 20$,placa neakterih starsev je pa 40-60$.Pa kako nej otroku placa da gre u solo,ce se za v usta nima?!Za zjokat!Recimo ena puncka je mela 1ucbenik in 1 zvezek in ko so hodl tamali domov jih je nesla u roki..Je reku najin lokalac k naju je vodu,da je to kot znak ponosa,ces jst mam pa knjigo.Ker jih majo sam ene pari.Tezko si je predstavlat te razmere,na kakem nivoju zivijo.Zvecer istega dne smo prispel do ene vasi,kjer smo prespal v tradicionalni hisi.Za vecerjo je bil bivol (preverjeno ne pes) in ostale specialitete.In sedaj vam postavim retoricno vprasanje?Vam je mal bad k zagledate pajka v sobi?K sva pa prsla v najino sobo,sva zagledala cca 30 scurkov:)Hja,kva pa zej!?Ne boj,mesarsko klanje.Ampak itak useh nisva mogla potolct,kr jih je blo neskoncno.Jst se dolg nism zatisnu ocesa,kr mas pac filing pred ocmi da skoz neki po teb leze,ampak ker je tema tega ne vidis..Naslednji dan smo hodli po vaseh si ogledoval pokrajino.Za nazaj grede smo se ustavli v eni soli,pa so tamali futbol nabijal,sva se jim mal prdruzla,vsi takoj okol naju..zoga pa velika kot pest,zvezana iz bambusovih lesk (kot 50 let nazaj pri nas iz dlak od konjev).Tamali se igrajo tko,da ma vsak svojo ferdirbano gumo od kolesa in pol jo poganjajo s palcko po makadamu in kdo bo hitrej..Pol nasledn dan smo bli u mestu,sva uzela motor in se sama odpelala se mal naokol,sva sla pogledat eno drevo,notr so pa luknje,kjer so otroski grobovi,pa bambusovo sibje prek,da ni luknja odprta..Vceraj zvecer sva sla z nocnim busom nazaj v Makassar(za vse poznavalce nogometa:karte so bile na ime Peter Cech in Jose Antonio Reyes;Joco je tle Jose zarad lazje izgovorjave:),ker imava jutri(7.) zjutraj let na sever otoka,v Manado.V planu je nekaj dni,pa na otok Palau Bunaken,ki je ena najboljsih potapljaskih destinacij sveta.Upam,da zrihtava podvodno kamero,da boste verjel k bom bil bitko z morskim psom;)Mal prejle sva sla po ulici mim sole u mestu pa so naju tamali poklical za en basket;je blo kot v ameriskem ghetu v 80,vsi na kupu okol igrisca:) aja pa da ne govorim kako popularna sva v strcunah,vsi se rukajo in trgovke si kricijo naokol..
Sva se z Jocom menla,da tole vse skupi ne dozivljava kot tist dopust,ala izlezavanje na plazi in to,ampak bolj kot pravo zivljenje,kjer spoznavama,kulturo,dezelo..Se mi zdi,da je skoda spat in lezat,ker je tolk za videt,probat in za dozvet..
Tolk za danes.Lepo je ja vedet,kako je doma,kako je z vami vsemi.Pozdrav!
Peter ma vas rad.